Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25,40)

Odkritje Martinove stopinje na podružnični cerkvi sv. Martina v Zlakovi nad Zrečami

Uvodni del pridige (Preberite celo pridigo)

Različna so pričevanja sodobnikov Jezusovega časa. Vsak na svoj način opisuje - ne toliko Jezusovo življenje, ampak bolj tisto jutro, nedeljo - in potem še kakšen dan po njem. Govorim o veliki noči. V tej knjigi so nanizani vsi možni ljudje: od tistih rimskih stražarjev, ki so stražili grob, do vaških žena in Pilatove žene, do apostolov in vseh tistih, ki jih poznamo iz evangelija, ter do raznih mislecev tistega časa. Vsak na svoj način opisuje, kako je doživljal tisto jutro in dneve, ki so mu sledili. Nekateri so prestrašeni. Imamo stražarja, ki noče dati niti izjave. Hoče se distancirati, o tem raje ne bi govoril. Strah ga je! Do tega, da so nekatere žene zjutraj videle, kako stražarji bežijo proč od groba. Čudno se jim je zdelo in opisujejo: se je moralo že kaj zgoditi, pa bežijo. Do nekoga drugega, ki tam nekaj prodaja in pravi: „To so prazne marnje. Moja žena nekaj govori o nekom, ki naj bi vstal. Delat naj raje gre,“ in podobno.

Nobenega tistih ljudi danes ni več. Ne najdemo jih več, ne zasledimo jih, šli so v pozabo. Ostaja pa mnenje Luka, Mateja, Marka, Janeza, Pavla. Ostaja njihov pogled, njihovo doživetje, njihovo pričevanje - vse do konca, ki so ga zapečatili s smrtjo, s svojo lastno krvjo. Še tako nejeverni Tomaž današnjega časa bi rekel: „Nekaj pa je le moralo biti za vsem tem!“ Tako kot rečemo včasih: „Nekaj pa le mora biti nad nami. Čudno, da se koledar tako zvesto ponavlja. Vse je naključno! Zima pa vendarle še vedno sledi jeseni. Čudno, da je vsako leto tako“. Ampak - nekaj pa je le moralo biti za vsem tem ...

Sedaj stojimo tu ob Martinovi poti. Kako zanimivo bi bilo vzeti v roke knjigo sodobnikov sv. Martina! Kaj bi rekla o njem njegova mama? Kaj bi vedel o njem povedati ta tribun, njegov oče, vojak? „Moj sin bo vojak, tako kot sem jaz. Tako se kruh služi, tako je treba!“ In je bil vojak. Danes si ga mogoče malo drugače predstavljamo. Verjetno ga kot vojaka ne bi mogli „spraviti“ na oltar, ampak kam drugam, na kako bolj vplivno, pomembnejše mesto. Kakšno mnenje bi o njem dal nekdo, ki ga je vzgajal? Kakšno mnenje bi o njem dali njegovi vrstniki, ki so se z njim igrali? Morda njegov bratranec ali sestrična, s katerima je po vasi skupaj tekal. Kaj bi rekli o Martinu takrat? Kakšen je bil ta Martin? Ker verjetno se ni rodil kot svetnik. Tam, kjer je on hodil, ni bilo zlatih svetinj. Česar se je on dotakni, se ni spremenilo v zlato. Ko je šel mimo suhe ikebane, tam ni vzcvetela roža. In ni to to! In ko je šel mimo mošta, ni nastalo vino. Kakorkoli! Poleg vseh tistih množic ljudi, ki so ga poznali potem, ko je odšel iz svojega rojstnega kraja, kod ga je vodila pot? Kako daleč je priromal v tistem času! Gotovo je mnoge nagovarjal s svojim življenjem. Škoda, prijetno bi namreč bilo, ko bi nas lahko navdušil zdaj - tako pa imamo tisto, kar imamo. In predragoceno je, da bi se zapletali v razne verze in se šli razno perutnino z goskami in vino-rejo. Predragoceno je! Slišimo glas: „Ne mečite biserov na tla, da jih 'tiste' ne pohodijo in se ne obrnejo zoper vas in vas raztrgajo“. Jezus hoče, da ta biser čuvamo. In to, kar je Martin danes, to niso samo legende. Legende se ponavadi primejo tam, kjer je že neka osnova, sicer ne obstanejo. Prav včeraj smo se pogovarjali, da ni več legend o Bošku Buhi in o podobnih herojih. Pa jih je bilo mnogo. Vse je šlo v pozabo, ker je bilo prazno. Tisto pa, kjer je bila srčnost, kjer je bilo požrtvovanje ostane in še vedno lahko damo klobuk dol in počastimo spomin na tistega človeka, ker je za vsem tem nekdo. In za vsemi temi legendami čutimo človeka. Ni dovolj, če poznamo njegove življenjske podatke: kje se je rodil, kje je hodil.